O meni

Če bi mi pri štirinajstih letih, ko sem za darilo dobil svoj prvi fotoaparat – legendarni ruski Zenit B – kdo rekel, da bo fotografija nekoč postala moje življenjsko poslanstvo, mu verjetno ne bi verjel. Fotografija me je navdušila že takrat, vendar je dolga leta ostala le hobi. Fotografiral sem po šoli, kasneje po službi, kadar mi je čas to dopuščal. Ko pa se je pojavila digitalna fotografija, sem bil prepričan, da to ni več prava fotografija. Fotoaparat sem pospravil v kot in naslednjih petnajst let nanj povsem pozabil. Življenje pa je imelo drugačne načrte.

Po izgubi službe sem se znašel v obdobju negotovosti. Iskanje nove zaposlitve ni obrodilo sadov in prvič sem se zares vprašal, kaj želim početi v življenju. Nekega dne sem se odpravil na bližnji hrib. Med potjo je iz hiše stopilo dekle z novim fotoaparatom v rokah. Iz njenega pogleda je sijalo navdušenje. »Je nov?« sem jo vprašal. »Jaaa!«, je odgovorila. Kar žarela je od navdušenja in vznemirjenja. Morda se sliši nenavadno, vendar je bil prav tisti kratek trenutek iskra, ki je znova prižgala nekaj v meni. Na vrhu hriba sem z mobilnim telefonom fotografiral cvetoči čemaž, nato pa še nekaj drugih motivov. Fotografije sem poslal v lokalni časopis, kjer so jih objavili. To je bil moj povratek v svet fotografije – po petnajstih letih. Takrat sem spoznal, da sem se glede digitalizacije motil saj mi je digitalna fotografija odprla povsem nove možnosti.

Najprej sem fotografiral zase, za svojo dušo. Ustvaril sem prvo spletno stran, začel objavljati na družbenih omrežjih in se nenehno učil. Korak za korakom so prišli prvi naročniki, fotografiranje dogodkov, interierjev, portretov, narave in številnih drugih zgodb. Sedaj na individualnih fotografskih tečajih svoje znanje posredujem vsem, ki si želijo naučiti fotografirati ali izpopolniti v tem čudovitem hobiju ali poklicu.

Fotografija mi ni prinesla le novega poklica. Dala mi je nekaj veliko pomembnejšega – občutek, da sem našel svoje mesto, svojo identiteto. Dolga leta sem hodil v službo zato, ker sem pač moral. Tako kot mnogi drugi sem ločeval delovni in prosti čas. Danes te meje skoraj ne obstajajo več. Prvič v življenju počnem nekaj, kar me navdihuje, me žene naprej in mi daje občutek ustvarjalnosti. Fotoaparata ne vzamem v roke zato, ker moram, ampak zato, ker si tega želim. Vsaka fotografija je priložnost, da v običajnem trenutku odkrijem nekaj posebnega. Kvaliteta fotografije se ne odraža le v tehnični in kompozicijski dovršenosti. Zato v njej vedno poizkušam najti tudi zgodbo, občutke in čustva.

Za konec pa še iskrena zahvala mojemu sinu Mateju. Brez njegove pomoči pri izdelavi te spletne strani ter številnih nasvetov in znanj, ki mi jih je nesebično predal ob mojem vstopu v digitalni svet, bi bila moja fotografska pot zagotovo precej bolj trnova.